|
||||
|
|
| |||
|
Avtocesta |
|
| Opis sanj | |
|
Pokrajina je temačna, skoraj čisto temna.
Prečkam avtocesto, ki je viadukt. Sem na sredini in
čakam, da gre avto (vidim luči) mimo. Ko sem že čez
opazim, da imam na roki eno izjemno lepo, nežno, iz več
tenkih ketnic spleteno zlato zapestnico, a kasneje
ugotovim, da imam zraven še eno grobo, enostavno, temno
rjavo, usnjeno. Ko sem čez, se zaustavi ob meni mladenka
oz. mojih let ali malo mlajša (čutim, da je to živahna,
rahlo predrzna gospa), in me sprašuje kje je, saj se
vozi kar tako, ker ji je dolgčas. Povem ji, da smo v
predmestju Kelna. Reče mi, da je žena nizozemskega
veleposlanika v Južnoafriški republiki. Vidi se ji, da
je razvajena ali bolje rečeno navajena na dobro. Kasneje
nam kaže nek zemljevid (zraven so še neki moji
prijatelji, mlajši fantje) nekega otočka, kot bi bili ob
SLO obali). |
|
| Odgovor | |
![]() |
Čeprav je pokrajina skladna, se v njeni temačnosti skrivajo sence, o katerih trenutno veliko razmišljate in v vaši duševnosti ustvarjajo pesimistično vzdušje. Viadukt predstavlja vez med dvema človekoma, ki si jo po eni strani želite na nek način obnoviti ali se vsaj rešiti iz konfliktne situacije, po drugi strani pa se izogniti nevarnostim, ki prežijo na vas. Trenutno ste nekje v sredini, sami v sebi razdvojeni, za vami ostajajo nostalgični spomini, pred vami pa nejasna in v temo zavita prihodnost. Da ne veste kako se odločiti, kaže usnjena zapestnica, s katero le navzven delujete kot trda lupina, v svoji notranjosti pa skrivate toplino in čustva svojega mehkega jedra. |
|
Kdo je oseba, ki se naenkrat
pojavi pred vami? |
|
|
Povratna informacija |
|
|
Zanimivo je že to, da si občasno že sama kaj razložim, a je dobro za preverbo še dodatna razlaga, saj me je vedno strah, da ne bi "zalutala" - zašla s poti, da si ne bi domišljala, da ne bi 'zabluzila' s to svojo 'divjo' notranjostjo, saj imam ob moji celi družini res velikokrat dvome v samo vase. Nikoli ne vem zagotovo ali pravilno razumem, kar drugi ne ali pa si nekaj le preveč domišljam. Včasih se tolažim s Hesejevim Demjanom, včasih z Bachovim Jonatanom Livingstonom galebom in včasih...kar s čim. Včasih pa ne verjamem ničemur in se mi zdi, da sem že na robu norosti. Skratka sanje... Hvala lepa in lepe dni. Tista mladenka bo očitno morala še malo počakat! |
|
| Nazaj | |