Neuresničene sanje

Spoštovani.
Pogosto sanjam osebo,  s katero so se ves čas mojega otroštva najine poti nekako prepletale. Kjer sem bila jaz, je bil tudi on. Upam si reči,da je bil moja prva ljubezen, čeprav nikoli nisva hodila. Bil je kot moj veliki brat, koraka pa ni naredil. Jaz pa tudi ne, saj izviram iz družine z zelo strogo in patriarhalno vzgojo. Ali pa zgolj iz trme ne. Že nekaj tednov kasneje, ko sem spoznala mojega sedanjega moža,  je imel prometno nesrečo, v kateri je umrl. Do danes na nek način njegove smrti nisem prebolela. Zakaj pišem vam? Dejstvo je, da sem o njem sanjala že neštetokrat. Pogosto sanjam tudi o svoji pokojni mami. Ko sanjam o njem, sanjam pravzaprav le lepe trenutke, njegov simpatičen nasmeh, njegove premike, najine lepe trenutke, njegove lepe poglede. Mislim, da sanjam mnogo pogosteje o njem kakor o svoji pokojni mami, ki je umrla le nekaj tednov pred njim. Moja mama je v sanjah pogosto nesrečna, obupana, žalostna. On pa ravno nasprotno. Pa vendar - občutek imam, kot da mi hočeta oba - on in moja mama - reči, da pazita name, na svojo deklico. Tudi mamine smrti do danes nisem prebolela. Dnevi po sanjah o njem me popolnoma zmedejo. Po sanjah o mami imam morda le slabo vest, da grem preredko na njen grob. Čeprav imam dobrega moža, ki lepo skrbi zame, imava čudovitega otroka, pa vendar, ob najmanjšem sporu se moje misli vedno znova vrnejo k njemu in v preteklost. To pa je tisto, kar mi ni všeč. Moti me moje vračanje v spomine in preteklost. Počutim se suženj svojih sanj in svojih misli. Ne morem se osvoboditi krivde, da bi bila morala takrat narediti korak in bi danes morda bilo vse drugače. Jezi me, da me je begal za čas svojega življenja in da me bega tudi danes, skoraj 18 let po svoji smrti. Rada bi razumela pomen njegovega pogostega pojavljanja v mojih sanjah, da opravim s preteklostjo in zaživim v sedanjosti.
 

Vaša sanjska zgodba je precej drugačna od ostalih, zato se bojim, da vam ne bom mogla veliko pomagati. Vse, kar lahko razberem iz vašega sanjskega sveta je to, da sanjate veliko bolj z odprtimi, kot z zaprtimi očmi. Spomini so še po toliko letih tako zelo boleči in tako prisotni, da bi jih morali zavestno odpraviti, kar pa terja veliko samodiscipline, zapisovanja in vaj. Predvsem pa vašega hotenja.
Sami ugotavljate, da vam nekdanji pokojni prijatelj in mati v sanjah nekaj sporočata, vas na nek način celo varujeta. Seveda imate prav, saj ste zaradi neuresničenih »sanj« tudi sami v sebi nekako »umrli«. Zavestno se upirate vsaki spremembi ali podpori, da bi dali življenju novo smer, iz svojega telesa preganjate najlepša čustva, ker bi jih podzavestno še vedno radi delili z njima, na drugi strani pa kopičite strah in jezo, ker ste ju zgubili.

Prepričana sem, da se ljubljene osebe nikoli v življenju ne pozabi, pa naj živi ali umre. Z njo smo podzavestno povezani, pa če to hočemo ali ne. Zato izkoristite svoje sanje. Prisluhnite temu svojemu notranjemu glasu, se povežite s svojim notranjim voditeljem, dovolite mu, da vas usmerja in vodi. A ne v preteklost, temveč naprej, v prihodnost, v ljubezen in srečo.
 

Povratna informacija

Hvala za prijazen odgovor, ki mi je izredno pomagal. Vse, kar ste napisali, je res. Vem, da moram korak naprej narediti jaz in včasih mi celo uspeva. Pa pridejo dnevi, ko naredim toliko korakov nazaj, da se vse izniči.Pomagali pa ste mi že s svojim razumevanjem, "poslušanjem". Toliko bolj pa ste mi seveda pomagali s svojo strokovno analizo.Glede na to, da zelo rada prebiram in poslušam izkušnje drugih ljudi, ki mi  pomagajo pri razumevanju sveta, zunanjega in notranjega, seveda lahko objavite tudi moje izkušnje v upanju, da bi tako bilo lažje morda tudi še kakšni drugi "izgubljeni" duši na tem svetu. Vse, kar ste napisali, sem pravzaprav že slutila. Vendar pa sem morda potrebovala še potrditev in nasvet strokovnjaka. Včasih je dovolj, če le najdeš sorodno dušo. Zato mi je sedaj lažje. Trenutno čutim svojo usmerjenost v prihodnost in izboljšanje. Še enkrat hvala in naj bo vaše življenje izpolnjeno z vsem, kar si želite.