|
||||
|
|
| |||
|
Prejšnje življenje? |
|
| Opis sanj | |
|
Sanjam v sanjah. Nič posebnega. Ozadje je morda
bilo, a se tega ne spominjam, skratka začutim roke, ki
mi stiskajo vrat. In takrat podoživljam nekaj kar sem
nekoč že doživela. Te roke so mi znane. Osebe ne vidim,
ampak VEM da je to moj brat, vidim samo roke in te roke
so njegove. Občutek dušenja mi je znan, otepam se z
rokami, brcam z nogami, opletam z glavo sem in tja,
skušam se rešiti objema, a ne gre. Ni groze, ni strahu,
le neke vrste panika… ker v sebi čutim poznano – to sem
že doživela. Potem se v sanjah zbudim (jasno tule sanjam
še naprej...) in enostavno VEM, pa sploh ne vem, kako,
pač vem, da je to slika duše, ki odslikava nekaj, kar
sem jaz že nekoč v enem od prejšnjih življenj doživela.
In fora, takrat si v sanjah rečem – aha, tako torej
izgleda, če doživiš stik. Nato sem se prebudila. |
|
| Odgovor | |
![]() |
Meditacija vsekakor sproža v tvoji notranjosti določene procese, ki jih prej nisi poznala. Sedaj, ko so se pojavili, pa si preprosto šokirana, da si nanje dovzetna. Tudi zavestno si bila prepričana, da se bodo pokazali v povsem drugačni, vsekakor pa v prijetnejši luči, ne pa da te podzavest usmerja na nekaj, kar ti v resnici ni blizu in ti povzroča nelagodje. Vendar, če gledava realno, najprej človeka neka sila »pahne na dno«, da se sploh zaveda kako lepo bo, ko se »dvigne«. Skratka, iz same sanjske vsebine lahko razberem, da si z zavestno odločitvijo, da prečistiš svojo dušo in telo vzpostavila kvalitetni sistem, ki je vključil zaznave, čutne organe, miselne procese in očitno tudi v obliki »pozabljenih spominov« potisnil na površje nezavedne osebne »hibe«. |
|
Dokler si sanjala prijetne sanje, te niso vrgle
iz tira, saj si imela svojega »cenzorja«, ki je
že sam po sebi nasprotoval notranjim spremembam.
Zato so te zadnje toliko bolj pomembne, saj
potrjujejo, da se v tebi že nekaj »dogaja«,
cenzor pa izgublja svojo moč. Posebej zanimivo
pri tem je, da si sanjala, da sanjaš. To se
ponavadi dogaja z določenim namenom, da človek
sprejme zaporedje. Nekaj, kar počnemo podnevi, v
spanju podzavest nadzoruje.
Zakaj torej gre?
In če naredim povzetek, bi rekla z eno besedo,
da prehitevaš. Zato sanje pomenijo opozorilo,
kajti najprej moraš v sebi
umiriti vse tiste nevarne sile, ki te privlačijo
in vplivajo na tvoj značaj (jeza in strah), šele
nato pa se boš lahko povezala s svojim notranjim
voditeljem in ko se boš postopno uravnovesila,
se bodo dogodki pospešeno razvijali, tako da nič
več ne bo moglo preprečiti tvojih notranjih
sprememb. Obstaja namreč nevarnost, da bi s
prehitevanjem bila prehitro zadovoljna ("aha,
tako torej izgleda, če doživiš stik"), s tem pa
bi izgubila vztrajnost in zanimanje in zadeve ne
bi izpeljala do konca. Namesto, da bi res
doživela stik s samo seboj, bi se ponovno vrnila
nazaj. Ne v neka pretekla življenja, ampak kar v
preteklost sedanjega življenja. |
|
|
Povratna informacija |
|
|
Resnično si dobro ugotovila, da sem na točki,
ko spoznavam, da sem svoj lajf živela popolnoma narobe. To me je
vedno znova teplo po glavi in sanje so bile svet, v katerega sem se
zatekala, tam je vedno bilo vse lepo, tam sem večinoma bila sama, na
tem odru ni bilo ljudi, ti so se redko pojavljali in redko so bili
identificirani. Kar ene osebe od kaj vem kje. In ravno v tem obdobju
se notranje zelo spreminjam. Učim se, berem, opazujem, skušam
občutiti ritem življenja, timing, spoznanja, da naključij ni, vsak
zakaj ima svoj zato... To je kljub mojim letom meni novo, a tako
vznemirljivo, lepo. Pravzaprav tisto opozorilo ne bi jemala kot da
sem s tem zadovoljna... "to je to pa gremo dalje"... nasprotno, mene
to dodatno spodbuja (škorpijon po asc. pa že ne bo odnehal, kajne?
:)), pravzaprav je bil to moment, ki sem ga kljub neprijetnemu
občutku zelo vesela, kajti potrjuje mi, da grem po pravi poti. Po
drugi strani se zavedam, da sem šibka, da si ne zaupam in da hodim
po trhlih tleh, da me majhna sapica zelo hitro lahko pahne nazaj
tja kjer sem bila in vprašanje, če bi takrat še imela dovolj moči,
da bi se pobrala in zopet začela od začetka. Bojim se le tega, da mi
spodrsne takrat, ko bom na to najmanj pripravljena. |
|
| Nazaj | |