Umazani kovček

Spoštovana Regina! Če lahko prosim za kratko razlago naslednjega; zanima me predvsem kaj pomeni umazani kovček v mojih sanjah!
Sanjam, da smo z neko skupino in mojim možem nekje v tropih. Potem zgradba, potem zunanjost, bazen, zelo topla voda (iz nje se kadi), rahlo svetlo zelenkasto rjavo motna, veliko zelenja okrog, veliko ljudi, živahno. Občasno smo na nekem splavu, ki je na tej vodi. Pomotoma izključim radio (glasbo poslušajo vsi) in, ga ne znam takoj vklopiti nazaj.
Pakiram stvari za odhod. Mož se ukvarja s prijatelji in se ne meni za mene. Zlagam stvari eno na drugo in na sebe (na glavi imam ruto in si nataknem še slamnik). Neka deklica odkimava, da mi ne paše, pa se mi še razlagat ne da, da je to zato, ker mi ga nima kdo nosit in, da se ne pomečka). Prtljaga je precej umazana, ker je okoli blatno, in zložena ena na drugo. Kljub temu, da je tu mož imam občutek, da se lahko zanesem samo na sebe, saj je čisto indiferenten. Ignorira me. Najbolj pa je umazan kovček (tisti avionski, ki ga vlečemo' s seboj in ki ga lahko vzamemo s seboj na avion kot ročno prtljago), ki mi ga 'privleče' mož iz blata in mi ga ravnodušno preda. Popolnoma blaten. Spomnim se, da je bil lep, zlato rumen. Šokirana sem, hočem se jeziti, pa se v trenutku umirim češ 'zdaj je itak prepozno'. Čutim moževo ravnodušnost in ne-zainteresiranost.
Zbudim se.
 

Tropski kraji opisujejo burno dogajanje in razmere, v katerih ste se znašli.
Okrog vas je živahno in polno ljudi, navzven je videti vse v redu in prav in nihče niti ne sluti kaj se z vami dogaja. Kako tudi bi, saj jim tega z ničemer ne pokažete, niti ne poveste. Samo bazen in topla voda, iz katere se kadi, dajeta slutiti, da v sebi nekaj »kuhate«. V zadovoljstvo vseh ste »umetno« ustvarili občutek, da se dobro počutite, čeprav vam ni vedno lahko zabrisati prehod med notranjim in zunanjim svetom (občasno ste na splavu). Tu in tam tudi kdo zasluti vašo notranjo stisko (poslušate radio), a ga prepričate in spet ste vsi zadovoljni, čeprav se po malem zavedajo vsi, da je resnica izkrivljena (pomotoma radio ugasnete in ga ne znate več vklopiti). 

Kaj se torej z vami dogaja?

Znašli ste se na določeni stopnji razvoja, ko se vedno bolj zavedate, kako pomembno je notranje bogastvo in duhovne vrednote. Zdaj se skušate znebiti svoje notranje »navlake« in se dokončno osvoboditi. Ne samo, da ste sanjali, tudi v resnici se pripravljate, da se odpravite na potovanje, v novo življenjsko obdobje.

Prtljaga predstavlja »mentalno opremo«. Preden se boste z vso odgovornostjo, varno in zanesljivo odpravili na potovanje, boste najprej skrbno proučili vse možnosti »za in proti«. V načrtovanju ste ostali sami, zato toliko bolj skrbno zlagate na kupček svoje notranje bogastvo, sposobnosti, nagone, navade in navezanosti. Niti razlagat se vam ne da, da je to zato, ker s svojim življenjem niste zadovoljni in da raje prevzamete nase odgovornost tudi za tisto, kar niste storili, kot da bi še naprej živeli življenje, kot ga živite.

Življenje je postalo zapackano, stvari niso nič kaj preproste, a zanesti se ne morete na nikogar drugega, kot le nase, da ga spet uredite.  Saj kdaj pa kdaj možu predstavite svoje skrbi in težave, mu razložite svoje ideje in misli, skušate opozoriti na vidike življenja, ki bi jih morali očistiti, a ostaja ravnodušen in ne-zainteresiran, kot da se ne zaveda, da se mladost v vajino življenje ne bo več vrnila. To vas jezi, šokirani ste, ampak »zdaj je itak prepozno«. Odpravljate se na pot, ker ne prenesete propadanja, ljubosumja, posesivnosti, potuhnjenosti in cinizma.

Čas za potovanje res še ni ugoden, a priprave so v polnem teku, da odločno zakorakate v novo življenje.
 

Povratna informacija

Draga Regina, lepa hvala za analizo. Da, mi je dala kar misliti! Pa saj zato sem vas tudi prosila zanjo. V bistvu mi je vse jasno: duhovna rast v obstoječem okolju je otežena in včasih celo nemogoča, saj namesto vzpodbud prihajajo same preizkušnje in z njimi frustracije zaradi nemoči.
Že "hišni običaj" familije je, da se vsem tegobam in problemom izogibajo, bežijo pred njimi z raznimi izgovori in se sprenevedajo (nimajo pojma, da so nekaj slišali, da so nekaj rekli,...) samo, da je fasada OK, da drugi mislijo, da smo OK in to je vse. In, da je mir. Moža v bistvu razumem in tudi, če bi bile možnosti, bi šla s težkim srcem, saj se mi nekako smili. Recimo, da bo res čas pokazal...