Občasno vsi sanjarimo
Ko govorimo o sanjarjenju, ponavadi mislimo na kratke in nenačrtovane trenutke, ko naš um za nekaj časa nezavedno odplava. Veliko ljudi je prepričanih, da je ta psihični proces le del nočnega dogajanja, ko zaspimo in se pogreznemo v svet sanj, zato se nam zdijo sanjarjenja tuja in se zanje ne počutimo kaj dosti odgovorni. Vendar se občasno dogaja vsem. Ko sredi belega dne stojimo v vrsti za kruh, sedimo v šoli ali na sestanku, med pripravljanjem kosila, druženjem s prijatelji ali gledanjem filma, ko vsi mislijo, da smo skoncentrirani in mentalno prisotni, se umaknemo iz realnega v domišljijski svet, na čelu pa nam piše: »nikogar ni doma«.
Otroci si v svojem domišljijskem svetu radi ustvarijo namišljene prijatelje, se vživljajo v vlogo čudovitih junakov, vzornikov, slavnih filmskih in glasbenih zvezd, želja po tem, da bi jim bili podobni, pa načeloma zbledi v adolescenci. Ko njihove težnje najdejo nove cilje, se  v sanjarjenje najpogosteje zatečejo v času dolgočasnih šolskih ur ali domačih obveznosti. Tudi svet odraslih je poln dogovorov, pravil, reda, nujnih in manj nujnih opravil, bolj in manj pomembnih dogodkov. Vsaj občasno je prijetno zamenjati prostor in čas, in se v mislih oddaljiti od realnosti,  vendar prav tako kot je pomembno za vse druge stvari v življenju, ki nam pomenijo užitek, je tudi v sanjarjenju nujna prava mera.

V večini primerov sanjarjenje predstavlja vračanje v lastno preteklost. Ko nam je težko tukaj in zdaj, se radi spomnimo boljših časov in se zatečemo v skrinjo spominov. Svoji podzavesti se lahko zahvalimo, da lahko v enem samem trenutku odpotujemo trideset in še več let nazaj v šolske dni, ko so se nam ponujale številne možnosti. Lahko smo izbirali kaj bomo študirali, kakšen poklic bomo izbrali, kaj bomo, ko odrastemo, s kom se bomo poročili. Zdelo se nam je, da je cel svet pred nami in katero koli življenjsko pot bomo izbrali, ne moremo zgrešiti. Življenje pa se je na koncu pokazalo popolnoma drugačno od pričakovanj. Z vsako veliko odločitvijo smo zapirali vrata vsem drugim možnostim. Ker smo izbrali eno življenjsko pot, se bojimo, da ne bomo nikoli izkusili, kako je stopiti po drugi.
V takšnih  primerih ni nič lažjega, kot se »odklopiti«, v mislih kupiti letalsko vozovnico ali sesti za volan in se odpraviti na ogled neke druge realnosti, kjer ni treba nikomur polagati svojih računov, temveč samo začeti iz nič in z novim imenom. Poigravanje s takimi ali podobnimi življenjskimi scenariji je lahko zelo zanimivo in zabavno, vendar moramo biti v tej »igri« zmerni in previdni. Nenehno »hranjenje« možganov z obžalovanjem za nečim, slabo vestjo ali neprestano oživljanjem tistega, kar se nam mogoče ne bo nikoli zgodilo, nas lahko dela konstantno nesrečne in nam uniči življenje.

Priznajmo odkrito, vsi smo že sanjali o težavah in krizah, ogromno pa je podobnih katastrof, ki si jih lahko tudi zamislimo. To je naravni obrambni mehanizem v situacijah, ki nas plašijo. Zdi se, kot da se z sestavljanjem najhujšega scenarija čutimo bolj pripravljeni na tisto, kar nas čaka, v resnici pa le povečujemo nesigurnost in dvome, ki čepijo globoko v nas in nam jemljejo energijo. Pogosto in popolno prepuščanje mislim, ki se vsakič končajo s porazom, nam lahko preide v navado in odvisnost. Ko si od lastnih napovedi  več ne opomoremo, privid resničnosti že pomeni opozorilo, da se počutimo zvezani, da nas vse prepogosto pritiska rutina ali da se nivo stresa nevarno približuje točki, ko je ne bomo več prenesli.
Neuresničeni cilji ali strah pred njimi je sestavni in normalni del življenja, trdijo tudi psihologi, naši možgani pa odlično oblikujejo alternativne rešitve, s katerimi lahko na pozitiven način rešimo svoje probleme. Kot na primer sprostitvene sanje, nam tudi sanjarjenje o katastrofastnih situacijah daje priložnost, da se zavemo svojih strahov in jih potegnemo iz sebe. Ne moremo jih predvideti, vendar gre za področje, ki ga lahko »programiramo« in z afirmacijami spremenimo tako, da naredimo dobre zaključke in uresničimo svoje potenciale.

Če nas nihče ne upošteva, in še toliko bolj, če nas kdo podcenjuje ali kronično zanemarja, je lahko rezultat tega odnosa bes in ogorčenje, zaradi katerega se toliko težje in pravočasno soočimo s problemom. Ponavadi ga spremlja tudi občutek krivde, podcenjevanje ali obžalovanje zaradi nekega dogodka iz preteklosti, ko smo morda držali sklenjene roke, namesto da bi nekomu pomagali. Če je to slučaj, nas takšna sanjarjenja pravzaprav spominjajo na nekaj, kar doživljamo kot svojo zmoto ali napako. Najboljša rešitev je, da si oprostimo in popravimo, kar se popraviti da, sicer ostanemo samo pasivni opazovalci. Morda pa dvomimo v resničnost svojih misli in se sprašujemo o resničnosti tega, kar zaznavamo s čutili? Pogosta junaška dejanja nas vodijo v iskreno prepoznavanje tega kaj se nam ali ne dogaja, da bi se naučili sprejemati informacije iz okolja, ne pa iz njega bežati v sanjski svet.

Isto velja za načrtovanje prihodnjih dogodkov, analiziranje neugodnih situacij ali rešitev nesporazumov. V svoji domišljiji lahko ponovno doživljamo ugodne trenutke, preizkusimo različne možnosti v pristopu in se pripravimo na nove situacije brez nevarnosti, ki bi jih morda pričakovali v realnem življenju. Dokler nismo pripravljeni na prevzemanje pomembnih odločitev ali novih življenjskih korakov, lahko po mili volji sanjarimo in vse možnosti brez kakšnih koli posledic preverimo v svoji domišljiji. Temu bi morala slediti dobro premišljena in konkretna dejanja, sicer nas sanjski  svet ujame v svojo past, zamegli sliko, krade dragocen čas in odvrača pozornost od resničnega problema, vtis resničnosti pa je lahko poguben.

Morda smo prepričani, da ravnamo svobodno, zavestno in inteligentno, vendar delujemo »avtomatično« kot stroji, kajti v spominu nam ne ostane realnost, temveč domišljijski svet, ki ga takrat, ko se s svojo ljubeznijo znajdemo v vzporednem sanjskem svetu, ponovno zamenjamo z novim sanjarjenjem.
Vsak od nas si silno želi zanimivo in strastno čustveno življenje, romantično sanjarjenje pa je prijeten in koristen način, s katerim nas ljubezen pogosto navdahne, da lažje vzdržujemo tisto najboljše, kar lahko odnosu dajemo in od njega sprejemamo. Vendar če nimamo priložnosti za čustveno zorenje v stiku s partnerjem, o tem zelo redko govorimo in se nikoli glasno ne pritožujemo, pogovor poteka samo v naši glavi. Če to počnemo zelo pogosto, izgubimo občutek za realnost in zanemarimo svoje življenje. 

Z odkrivanjem samega sebe in vsega tistega, kar nas tišči in zavira, lahko naredimo prvi korak. Pri tem je v vseh svojih silnih željah pomembno razlikovati med tistimi, ki smo si jih sami želeli, a jih nismo uresničili, od tistih, ki smo jih »podedovali«. Morda je našo namišljeno življenjsko pot nekdo drug označil kot ne dovolj dobro in premalo varno za prihodnost. Nihče od nas ni nikoli dovolj odrasel, da na nas ne bi mogli vplivati starši, ki imajo vedno neka pričakovanja in zamišljeno sliko v glavi, kako bi naše življenje pravzaprav moglo izgledati. Močan vpliv na uresničitev naših ciljev lahko imajo tudi bližnji prijatelji. Včasih za potiskanje svojih potreb krivimo partnerja. Morda smo zaradi nepravega življenjskega sopotnika ali premladi odšli po napačni poti. Taka mala refleksija med lastnimi in tujimi pričakovanji nam je lahko v veliko pomoč, da se osvobodimo tujih zamisli in idej, ki so nam jih podtaknili drugi, vendar nam grenijo vsakodnevno življenje. Če globoko zakopljemo po svojem spominu, da bi se spomnili še vseh tistih nezadovoljstev in napačnih odločitev, ki smo jih namerno pozabili ali skrili pred okolico,  je za nami dolg proces učenja na starih napakah. Ko jih spregledamo, začnemo ceniti vse lekcije, ki smo se jih naučili in se v bodoče trudimo, da ne skrenemo iz začrtane smeri in ne ponovimo istega scenarija.