www.sepet-sanj.com

 
  

Tudi v sanjah se splača delati počepe in vaditi driblanje

 Če nogometaši in igralci golfa lahko trenirajo tako, da določene gibe izvajajo le v mislih, bi bil učinek še večji, če bi to počeli v snu, trdijo raziskovalci. A pod enim pogojem: vedeti morajo, da sanjajo.

Kakšno noč lahko Klaus Gärtner leti. Ali pa seže skozi zrcalo, kakor da bi bilo iz želatine. In če se mu zdi, pusti, da mu na levi roki zraste šesti prst – »potem ga čutim, kot da ga res imam«. Zanj so sanje »zanimiv hobi«. Zanimivo je namreč to, da med svojimi nočnimi avanturami natančno ve, da samo sanja.
Ta osemindvajsetletnik ima tako imenovane jasnovidne sanje. Približno vsak deseti v najglobljem spancu doživi trenutke zavedanja, meni psihofiziolog Stephen LaBerge s kalifornijske univerze Stanford. Med študenti psihologije manheimskega raziskovalca sanj Michaela Schredla jih je celo 80 odstotkov navedlo, da so že imeli – tak je strokovni izraz – lucidne sanje.
A v raziskovanju spanja so poročila iz nikogaršnje zemlje med sanjami in jasnim zavedanjem dolgo veljala za ezoterične neumnosti. Šele v začetku osemdesetih let je LaBergu uspelo ujeti sporočila iz kraljestva sanj.
Raziskovalec se je s svojimi poskusnimi osebami v spalnem laboratoriju dogovoril za signal: takoj ko opazijo, da sanjajo, naj pod zaprtimi vekami oči dvakrat premaknejo levo in dvakrat desno. Gibanje je zaznal elektrookulogram (EOG) in ga med sicer neenakomernimi odkloni pokazal kot nezgrešljiv signal. Hkrati so možganski tokovi in mišični tonus potrjevali, da so poskusne osebe res trdno spale. Bile so v fazi spanja REM, med katero največ sanjamo.

Deset počepov v sanjah
 Ravno to fazo bi rad heidelberški športni raziskovalec Daniel Erlacher izmeril pri svojem poskusnem zajčku Klausu. V spalnem laboratoriju leži pod rumeno odejo; na čelu, bradi in licih ima nalepljene elektrode, ki nadzorujejo njegov spanec. V sosednji sobi lahko Erlacher na zaslonu spremlja njegove možganske tokove, premikanje oči in delovanje mišic. Beleži tudi srčni utrip in dihanje.
V primerjavi s Klausovimi običajnimi avanturami se tale to noč zdi nenavadna: računalniški strokovnjak v zeleno-modri črtasti pižami naj bi v sanjah naredil deset počepov. Erlacher bi rad ugotovil, kako se njegovo realno telo odzove na namišljeno telesno vajo.
Da si je čez noč mogoče utrditi naučeno, je že potrjeno. Pred kratkim je nevrolog iz Lübecka Ullrich Wagner dokazal, da so njegove poskusne osebe laže rešile težke naloge, če je po prvem ukvarjanju z njimi sledil nočni počitek. Wagner pojasnjuje ta učinek s splošnim utrjevanjem spominskih vtisov med spanjem.
Erlacher pa je šel korak naprej: če bi sanjajoči sam prevzel režijo v svojem nočnem kinu, potem bi lahko povsem ciljno vadil. Vedno znova je v svojem spalnem laboratoriju naletel na lucidne sanjače, ki so svojo sposobnost uporabljali v poklicu: oblikovalka spletnih strani, ki svoje projekte ustvarja v lucidnih sanjah, ali programer računalniških igric, ki nove like v njih preizkuša v sanjah.

Driblanje tudi v snu
 Zakaj torej ne bi mogli tudi nogometaši izpopolnjevati svoje umetnosti dvojnega driblanja ali igralci golfa svojega udarca? »Dobro je utemeljeno, da atleti izboljšajo svoje dosežke, če si gibanje preprosto predstavljajo,« pojasnjuje Erlacher. Kaj drugega bi bile njegove vaje med lucidnimi sanjami kot nadaljevanje mentalnega treninga?
Med mentalnim igranjem golfa se živčne celice v skorji velikih možganov streljajo tako, kot da bi vadeči dejansko zavihtel palico – le da se ukaz ne prenaša naprej na roko, dlan in noge. Nevronski program, ki si ga je treba pozneje priklicati pri dejanskem gibu, se torej vključi tudi pri mentalnem treningu.
»A pri gibu, ki si ga zgolj zamislimo, se to zgodi le na zelo omejenem območju možganov,« pojasnjuje Erlacher. V sanjah pa se ta nevronska prenosna veriga pretrga tik pred hrbtenjačo – dosti pozneje kot v budnem stanju. V sanjah, sklepa Erlacher, lahko športnikovi možgani preigrajo učni proces popolneje, zato bi moral biti učinek treninga dosti večji.

O športnikih, ki v lucidnih sanjah pilijo svoje dosežke, je poročal zdaj že pokojni frankfurtski psiholog Paul Tholey. Njegovi poskusni zajčki so v snu tekli na smučeh ali telovadili in vsi so pozneje poročali o napredku pri dosežkih. Sam je tako vadil vožnjo na enokolesniku in rolkanje. »Vijačne preskoke in večkratne salte je najbolje vaditi v sanjah,« je trdil.
A Tholey je ostal dolžan znanstveno trdne dokaze za delovanje treninga v sanjah – in to zdaj poskuša popraviti Erlacher. Že od polnoči sedi pred vijugami Gärtnerjevih možganskih tokov in telesnih funkcij. V okencu desno pod svojim zaslonom vidi spečega. Infrardeča kamera nadzoruje temni laboratorij.
Šele pet minut pred sedmo, v Gärtnerjevi četrti fazi REM, pokaže EOG tako zaželeni signal za lucidne sanje. Nekaj minut zatem se testni spalec prebudi in zatrdi, da je napravil svoje počepe točno po načrtu. Tako kot pri štirih drugih lucidnih sanjačih iz Erlacherjeve poskusne vrste sta se pri tej telovadbi Gärtnerjev utrip in dihanje bistveno pospešila. »To kaže, da je obremenitev v sanjah res sprožila fiziološko reakcijo,« se veseli športni raziskovalec.

Že prej je bil Erlacher dokumentiral, da pri sanjanih premikih rok postanejo aktivna možganska območja, ki to početje usmerjajo tudi v budnem stanju. A da bo dokazal učinek takšnega treniranja, bo še trajalo: primanjkuje mu športnikov z lucidnimi sanjami.
Tudi na spoznanja kolegov se ne more zanesti. Poleg njegove športne študije trenutno poteka le še en projekt o lucidnih sanjah: dunajska psihologinja Brigitte Holzinger bi rada z lucidnimi sanjami pregnala strahove pacientov, ki jih mučijo more: »Če lahko svoje more vedno spoznajo kot nerealne, niso več tako grozeče,« pojasnjuje.

Očala za jasnovidne sanje?
 Da je na tem še mladem raziskovalnem področju lucidnih sanj meja z ezoteriko zabrisana, jasno kaže primer pionirja LaBerga: trenutno si služi denar tako, da pomaga pri doseganju jasnovidnih sanj strankam, ki so željne samoodkrivanja. Prek svojega inštituta Lucidity Institute v Palo Altu prodaja vsa mogoča pomagala, recimo spalna očala Nova Dreamer, ki domnevno spodbujajo sanje. Udeležencem svoje delavnice Sanjanje in prebujanje na Havajih obljublja »vsaj ene lucidne sanje« – devet dni vadbe stane 2000 dolarjev, nova dreamer pa osuši denarnico za dodatnih 395 dolarjev.
Erlacher vabi v svoj laboratorij brezplačno. Vesel je vsakega športnika, ki se mu oglasi – kot denimo košarkarja Daniela Bukača, ki je v sanjah hotel izpopolniti tehniko metanja na koš.
A najprej je moral Bukač ugotoviti, da tudi v snu ni vse mogoče. »Takoj sem hotel poskusiti nekaj, česar sicer ne znam,« pripoveduje. Svoje sanjsko telo je hotel pripraviti do salta – in pristal na hrbtu: »Celo v sanjah sem opazil, da to precej boli.«
 Spiegel, Hamburg
Nedelo
Nazaj