Razlaga življenja ali pogled v prihodnost

Sanje - še vedno zelo neraziskan del psihologije

Sanje so za človeka kulturno pomembne. Nekateri v njih iščejo razlago svojega življenja ali celo pogled v prihodnost. Toda raziskovalci, ki se s sanjami ukvarjajo bolj znanstveno, še vedno niso razrešili osnovnih vprašanj: kaj sanje pomenijo, zakaj sploh sanjamo, kaj nam sanjanje pove o naših možganih.

Zdaj nam raziskave psihologov in nevrologov lahko delno odgovorijo na ta vprašanja, a kot je pri sanjah navada, ni nič stoodstotno. Glavna težava pri raziskovanju sanj je, da ne moremo "videti", kaj človek sanja, zato so se raziskovalci prisiljeni zanašati na opise prostovoljcev, ki pri "sanjskih" raziskavah sodelujejo. Toda ti opisi so navadno zelo selektivni, veliko prostovoljcev se na primer spominja samo zadnjih nekaj minut sanj. "Ne morem prisiliti sanj, da se zgodijo, težko je manipulirati z njihovo vsebino. Veliko je bilo raziskav, pri katerih smo prostovoljce žgečkali, jim šepetali na uho ali jim predvajali kakšen zvok, ko so spali. Sanje so precej avtonomne in precej neobčutljive za takšne zadeve," pravi William Domhoff , profesor psihologije na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu.
 

Zgodovina raziskovanja sanj je pestra: veliko se je z njimi ukvarjal Sigmund Freud , ki je trdil, da so sanje neka vrsta izpolnjevanja želj, ki izhajajo iz seksualnih potreb. Leta 1953 sta ameriška raziskovalca odkrila stanje REM, ko človek trdno spi, možgani pa so aktivni kot med budnostjo. Ker je 80 odstotkov ljudi, ki so bili med spanjem v fazi REM, poročalo o sanjah, je to znanstvenike pripeljalo do zaključka, da je stanje REM fiziološka različica sanjanja. V sedemdesetih so odkrili tudi mehanizem v možganih, ki naj bi naključno sprožil stanje REM, zato so ovrgli Freudovo teorijo, da so sanje povezane z izpolnjevanjem želja. "Stvari v sanjah vidimo, ker je stimuliran vizualni korteks. Stvari v sanjah slišimo, ker je stimuliran slušni korteks. Možgani povežejo te stvari v jalovem poskusu, da bi iz tega naredili zgodbo. Zgodba sama ne pomeni nič," razlaga Mark Solms , profesor nevropsihologije na univerzi v Cape Townu. Toda Solms je odkril, da sanjajo tudi ljudje s poškodovanim delom možganov, za katerega so menili, da nadzoruje stanje REM.

S tem je ločil stanje REM od sanj in odkril, da so nehali sanjati ljudje, ki so imeli poškodovan del možganov, ki obdeluje prostorsko kognicijo, in del možganov, ki nadzoruje motivacijo. "To sicer ne dokazuje, da je Freudova teorija sanj pravilna, a jo naredi nevrološko-znanstveno možno. Vse, kar lahko rečemo, je, da sanje proizvajajo višji možganski mehanizmi," o svojih odkritjih pravi Solms.

Kaj je namen sanj?
Raziskovalec Antti Revonsuo s finske univerze v Turkuju o funkciji sanj pravi: "Razni negativni elementi pri sanjah prevladujejo nad ustreznimi pozitivnimi elementi. Negativna čustva so bolj pogosta kot pozitivna in nasilne sanje bolj pogoste kot prijazne." Kar 80 odstotkov ljudi sanja, da jih kdo napada ali lovi - takšne sanje naj bi bile nekakšna simulacija za resnično življenje. "Vemo, da je bilo okolje naših prednikov polno vseh vrst nevarnosti. Funkcija takih sanj je, da so simulacija največjih nevarnosti v okolju," svojo teorijo razlaga Revonsuo.
Dnevnik