Zgodnje obdobje mojega življenja so zaznamovale ponavljajoče se sanje o odprti vratih, na katere naletim po hoji v nekakšnem blodnjaku brez izhoda. Pred pragom me ustavi nenaden strah pred nedoločeno svetlobo na drugi strani, kajti občutek imam, da se tam skriva nekaj nedoumljivega. Kljub strahu me vleče strašanska radovednost, prestopiti prag in pogledati, kaj je tisto. Med tehtanjem, ali naj stopim čez ali ne, se zbudim.
V zrelejših letih se mi je začelo večkrat sanjati o vesoljnem potopu, o valu vodovja ki se mi bliža in povzroča tresenje tal. Občutek te katastrofe je tako grozljiv, da se vedno prebudim, še preden me val doseže.
Te sanje so močno vplivale na moje pisateljevanje, saj v večini mojih zanstvenofantastičnih romanov prevladuje katastrofika in možnost preživetja človeške vrste. V pričujočem odlomku iz romana Iksia (drugem delu trilogije Iksion, Iksia, Iks) sem svojo sanjsko izkušnjo strnil in popisal takole:

Vse to se je zgrnilo pred njo, kakor da bi kanilo skozi čas.
Stoji na skalnih tleh nekega obrežja in nad njo se razprostira temačen nebes. Skozi mrč se kaže zamolklo rdeča obla sonca. Tla rahlo podrhtavajo, kakor da jih izpodjeda neizmerno belkasta voda, počasi valeča se mimo in nekam stran. Občasno švigne z neba s svetlečo se sledjo utrinek, trešči v daljavi v vodovje in razsvetli obzorje. Nekaj trenutkov potem se brežina še močneje zamaje.
Spreletava jo občutek negotovosti in netrdnosti njenega stojišča, saj ga lahko vsak čas odnese voda, ki jo potiska neznana silovita moč, ali pa zadene razžarjeni izpodnebnik.
Kaj se dogaja pred njenimi očmi?
S tesnobo se ozira naokrog, da bi ugledala karkoli živega. Toda nikjer ni drevesa, ne bilke, ničesar, samo razbesneli elementi. V hipu se ji v možganih utrne misel:

Popolnoma sama sem na tem svetu, ki doživlja svojo sodno noč. Ni več jutra, ne dneva, ne večera. To je konec Zemlje. In kako to, da sem potem tu?
 

Ponavljajoče sanje se ponavadi zavrtijo ob večjih življenjskih prelomnicah in pomenijo odkrit pogled v svojo notranjost, kjer tičijo najbolj skriti deli osebnosti, ki se jih človek sam komaj ali pa zelo malo zaveda. S svojo intenzivnostjo vplivajo na odločitve v budnem stanju in s svojo prisotnostjo prispevajo k lažjemu prehodu med dvema svetovoma, med znanim in neznanim, med temo in svetlobo.
Že v zgodnjem obdobju svojega življenja ste se znašli sredi blodnjaka svojega notranjega »jaza«, ki v sanjah predstavlja navzočnost nečesa zapletenega, a dragocenega. Sanje so že prevečkrat zdrsnile mimo zavesti in predolgo je že tičala neka nezavedna sila v vaši notranjosti, da bi vas še lahko pustila na miru. Bolj, ko se je prebujala, bolj vas je tiščala naprej, se spreminjala v gibanje in vas usmerjala v združevanje. V središču je bilo veliko zamisli, ki so se željno razkrivala, vas vabila, da jih prepoznate in spustite skozi odprta vrata svoje osebnosti.
Danes so sanje glasnejše, saj ste skozi duševno preobrazbo premagali marsikatero spremembo in tako kot pravite sami, so tudi sanjske vsebine same po sebi vplivale na pisateljevanje. Vaš značaj je že zdavnaj »prestopil bregove« in vas usmerja v nove okvirje, v novo življenje, da bi vas pretresel in zmotil življenjski ritem. Morda boste zanemarili neke stare in se lotili povsem novih načrtov, saj se s poudarkom na kraj katastrofe dogaja neko novo prebujenje, ki skoraj »nasilno« prihaja iz podzavesti. Prepričana sem, da nas boste že kmalu presenetili in nagradili z novim branjem.
 

Zanimivo, res sem v trilogiji Iksion, Iksia, Iks "premagal" vesoljni potop in sem zdaj sredi pisanja novega romana. Torej, nasvidenje v novih sanjah!
Lepo vas pozdravljam!
Miha Remec